Šola jahanja Viktorija | Vedno je čas, da uresničimo sanje.

Tašin koš

Posted on 16. Maj 2012 by jsviktorija

Za neumnosti delat nisi nikoli prestar.

Zadnjič sem s senika zmetala ogromen kup sena in ko sem ga razdelila po boksih je na tleh ostalo veliko travnih semen, ki jih imajo konji za slaščico. Veselo sem jih naložila v moj lepi novi koš, ki sem ga dobila v dar od Tajčinega lastnika gospoda Francija in ga odnesla v Zarjin in Tajčin boks. Ker je bil krmilnik že poln sena, sem semena pustila kar v košu, ki sem ga privezala na rešetke vrat, da ga ne bi kobili brcali po boksu. Seveda sta se takoj pričeli sladkati s semeni. Čez kakšno urico sem se vrnila, da vzamem koš in joooooj!!! Moj lepi koš!

ubogi košek

Kot da bi ga obdelali bobri križani s piranhami.

Očitno so jima bile še slajše od semen, vrbove veje iz katerih je bil spleten moj koš.

Glavna krivca stilske preobrazbe koša.

Kaj je?! Kaj me gledaš?!

Pojma nimam za kaj se gre!!

No, sicer sem pa sama kriva. Ja, res je. Za neumnosti delat nisi nikoli prestar.

Categories: Neumnosti iz hleva | Leave a comment

Kako smo reševali Pocahontas

Posted on 16. Maj 2012 by jsviktorija

V tistem prvem vznesenem pisanju, v Viktorijinem dnevniku, ko se je rodila Pocahontas, je bila omenjena njena živahnost, poskočnost. Njene tanke, dolge nogice niso bile nikoli v mirovanju. Puki je pravi borec. Ob težkem porodu, ko sva jo morala s Tonijem vleči iz Dixie, da sva jo rešila, je verjetno dobila popkovno kilo zaradi katere je bila operirana, ko je bila stara leto in pol.

Puki in njena mamica Dixie

mali nagajivček

Puki je očarala otroke iz vrtca

Poskočna Puki

Po odhodu njene mamice Dixie, jo je vzela pod okrilje Rika, tisti dan, ko pa se je Rika poslavljala od nas, jo je dala v varstvo svojemu najboljšemu prijatelju, Janezu. In od tedaj sta ves čas skupaj. Puki je ob Janezu pridobila veliko samozavesti in v duetu sta ta glavna v čredi.

Puki in njena nadomestna mati Rika

Puki ima ogromno energije. Ko se konji zapodijo na izpust, naredijo nekaj krogov, nato pa se umirijo in pričnejo jesti, ali pa se valjati po travi. Puki pa še kar dela kroge in vmes veselo poskakuje kot bi bila na vzmeteh. Taka je kot bi imela v sebi tisoč duracellovih baterij.

In zato sva s Tonijem takoj vedela, da je nekaj hudo narobe, ko je nekega dne ostala v boksu in naju nemočno gledala. S težavo se je oprla na zadnjo desno nogo, ko pa se je ulegla, se ni mogla več vstati. Takoj sva poklicala našega veterinarja Iztoka. Ko jo je pregledal in pretipal, ni mogel ugotoviti vzroka njenemu stanju. Toda to, da se ni mogla vstati, že ni bil dober znak. V zraku je bilo čutiti tisto težko vprašanje, ki pa ni bilo izgovorjeno na glas. Bi jo uspavali? Če se ne more vstati, ima prav gotovo hudo poškodbo.

Ker smo bili vsi še pod bolečimi vtisi Rikine usmrtitve, se nismo hoteli takoj vdati. Iztok ji je dal protivnetna in protibolečinska zdravila in rekel, da se morava potruditi in Puki spraviti na noge. To, da konj obleži, ni nevarno samo zaradi preležanin, oslabljeno ima tudi dihanje. Ker ne more pravilno odvajati, pa lahko pride tudi do okvare ledvic. Tisti dan sva se na vso moč trudila, da bi jo spravila pokonci. Bila je težka že okoli 350kg in ker se sama ni nič potrudila, da bi vstala, je bilo vse skupaj še težje. Toda nekako nama je uspelo, da sva jo dvignila z gurtnami in ko je bila pokonci, ni več delovala tako nemočno. Prav veselo se je šepaje sprehajala po boksu ter z užitkom jedla. To nama je s Tonijem dalo upanje, da bo vse v redu. Toda naslednje jutro je bila spet na tleh. V njenih očeh je bilo videti bolečino, ko sva jo skušala prepričati, da bi sama vstala. Zopet sva uporabila pasove, da sva jo dvignila, zelo pa je tudi pomagalo, ko sva jo oškropila z vodo, kar ji je bilo neprijetno, a jo je pognalo kvišku. Za nasvet sva vprašala tudi dr.Petro Kramarič z veterinarske fakultete v Ljubljani, ki je po opisu poškodbe menila, da rentgensko slikanje ne bi dalo jasne diagnoze, je pa iz odvzete krvi, ki sva ji jo poslala, menila, da gre za poškodbo kolenskih vezi.

Puki je dvakrat dnevno je dobivala intravensko protibolečinsko terapijo in čez dan je bilo v redu, toda ponoči se je ulegla in se ni mogla več vstati. Ker smo jo tako nemočno obračali po tleh in dvigovali s pasovi je dobila krvave odrgnine po telesu in v par dnevih je močno shujšala. Morali smo se domisliti kako jo obdržati ves čas na nogah, saj ji je ležanje in vstajanje stanje samo slabšalo.

Vsa sreča, da obstaja internet. Tako sva s Tonijem odkrila kako se naredi dvigalo za konja. Toni, ki je vsega vešč, je naredil kovinsko konstrukcijo, ki smo jo pritrdili pod strop, čez njo smo prepletli široke trakove, ki nam jih je posebej za to sešil sedlar in med nje privezali Puki. Lahko se je vrtela po prostoru, ni se pa mogla uležati. In tako je visela dobrih 14 dni. Seveda smo jo na vsaki dve uri kontrolirali (tudi ponoči), da se ne bi kako zapletla, a je bilo vse v redu. Puki ni bila ravno dobre volje, toda stanje se ji je izboljševalo.

Puki med gurtnami

Ko sva jo odstranila s trakov, sva jo kratek čas sprehajala po maneži in že je bolj pogumno stopala na poškodovano nogo. Ko pa se je v boksu ulegla sva s strahom gledala ali se bo lahko sama vstala. In se je! Od tedaj ji je šlo samo še na bolje. Še mesec dni sva jo imela ločeno od ostalih konjev, preprečevala sva ji, da bi šla v kas ali da bi skakala in ko sva jo končno spustila k njeni konjski družini, ni bilo konca njeni radosti. Zopet je delala kroge po izpustu, poskakovala, se valjala po travi. S Tonijem sva jo z veseljem gledala in čutila, da je najin trud poplačan. Seveda bo treba še veliko delati z njo, saj ji je poškodba pustila nepravilen korak, ki ji ga bomo s pravilnim treningom popravili.

Ponosna Puki

Categories: naši konji | Leave a comment

Galova zgodba

Posted on 16. Maj 2012 by jsviktorija

Po smrti najine ljube kobilice Rike sva bila s Tonijem nekaj časa čustveno popolnoma ohromljena.

RIKA

Ko je skozi bolečino pričela udarjati realnost življenja, sva uvidela, da je ogrožen tudi obstoj najine šole jahanja, saj nisva imela zamenjave za najboljšo učno kobilico. Vsak, ki je v tem poslu, ve, kako dolgo »se dela« dober konj, ki mu lahko 200% zaupaš. Pričela sva poizvedovati, ali je kje moč kupiti primernega konja za našo šolo. A saj veste: »Dobrega konja se ne prodaja«. Ko sva že malce obupala, nama je znanec svetoval, naj si greva na Javorovico ogledat čredico avelinskih konjev (ponijev). Ta majhen, prijazen, učljiv konjiček naj bi bil ravno pravšen za učenje otrok v šoli jahanja.

Vse, kar sva prebrala na internetu o tej pasmi, naju je tako pritegnilo, da sva takoj poklicala gospoda Franca, ki je bil lastnik teh avelinskih konjev. Na žalost pa je dve kobilici, ki ju je prodajal, že obljubil nekomu drugemu. Iz prvega razgovora pa je bilo čutiti, da ta kupčija še ni dokončno zaključena. Bolj sva na internetu gledala sličice avelinskega konja, bolj sva si želela imeti to majhno lepotico v Viktorijinem hlevu. In sva zopet poklicala gospoda Franca. V najboljši luči sva mu predstavila najino šolo jahanja in ljubezen do konjev. Pripravljena sva bila kupiti obe kobilici (ki naj bi bili tudi breji). Pa naju je povabil, naj si ju prideva ogledat. Aha! Smo že bližje!

Ker se je v tistem času ravno odvijal jesenski Viktorijin tabor, smo se kar vsi odpravili na Javorovico.

Patrik Luka je vzel s seboj harmoniko in s Tonijem sva mu obljubila, da če bo s svojim igranjem očaral gospoda Franca in nam bo ta prodal kobilici, mu podariva prvega žrebička, ki ga bosta imeli.

PATRIK med cvetom deklet

Na čarobno lepi Javorovici smo se vsi zaljubili v prisrčne konjičke in ko sva s Tonijem izvedela imeni kobilic, ki sta bili na prodaj, sva vedela, da bosta najini. Tisti, ki je imela na smrčku obris Slovenije, je bilo ime Rika, drugi, manjši, pa Eva.

Rika in Eva na pašniku

Kobilice se vračajo v hlev

Ko smo se s pašnika vrnili v prijazno hišo gospoda Franca, smo mu veselo zapeli, Patrik Luka pa je tako lepo zaigral kot še nikoli.

V topli kuhinji gospoda Franca

In da skrajšam zgodbo. Konec decembra istega leta sta bili Rika in Eva v Viktorijinem hlevu.

Rika in Eva še na prikolici

in v svojem novem domu

Ker je bila za naju Rika samo ena in edinstvena, smo jima dali novi imeni. Rika (tista z obrisom Slovenije na smrčku) je postala Zora, Eva pa Zarja.

V začetku sta bili malce plašni, a sta kmalu ostalim konjem pokazali, da zaradi svoje velikosti ne bosta zadnji na hierarhični lestvici. Minevali so meseci in nič ni kazalo, da sta res breji. Zoro smo ujahali, Zarjo, ki je mlajša, pa naj bi naslednje leto.

Lea trenira z Zoro v maneži

in uživa z Zoro na terenu

Zora ni bila ravno navdušena nad tem, da nas prenaša okoli na svojem hrbtu in kmalu se je pokazal vzrok zakaj.

6.julija 2010, uro pred polnočjo, je Toni razburjen pritekel iz hleva. No, spet se je kakšen konj kam zataknil, sem najprej pomislila. Stekla sem za njim v hlev in nejeverno obstala pred Zorinim in Zarjinim boksom. Med njima je na vhodu v boks ležal majhen, majhen žrebiček. Od katere pa je? Zora ga je nežno polizala. Njen je bil. Hitro sva ji nastlala boks, premaknila žrebička z vhoda in jima dala malce zasebnosti. Zarja se je zmedeno umaknila, saj sva jo sedaj prvič ločila od njene sestre.

Tisti mali kupček v slami je Gal

S Tonijem še nisva videla tako majhnega in drobnega žrebička. Čakala sva, da bo vstal in pričel sesati, pa je bil preslaboten. Malo naju je zaskrbelo, a sva upala, da se bo tekom noči vse uredilo tako kot se ponavadi, toda zjutraj je žrebiček še vedno nemočno ležal, še bolj slaboten kot prejšnjo noč. Takoj sva seveda poklicala našega veterinarja Iztoka, ki mu je nastavil infuzijo z vsemi za življenje potrebnimi snovmi, Zori pa je dal antibiotik, saj se ji je zaradi zadržanega mleka naredil mastitis (vnetje vimena).

Veterinarka Alenka s pomočniki ob malem Galu

Edina dobra stvar v tem, skrbi polnem jutru, je bilo iskreno Patrikovo veselje, ko sva mu s Tonijem povedala, da ima Zora žrebička. In kot sva obljubila, je on njegov lastnik. Seveda sta ga njegova mamica in očka še isti dan pripeljala iz Semiča, da si je ogledal svojega junaka. Mali žrebiček je bil res borec. Cel dan smo bili ob njemu. Čeprav je bilo poletje in zunaj vroče, se je žrebiček tresel po celem telesu, saj ni imel energije, da bi se ogrel. Pokrili smo ga z odejo, mu po dudi dajali Zorino mleko in proti večeru si je že malce opomogel. Toda sam se še ni vstal. Ubogo Zoro, ki je imela zaradi mastitisa hude bolečine, smo čvrsto prijeli, da ni mogla brcniti žrebička, ki smo ga dvignili in ga prisilili, da je pričel sesati. Deset dni sva tako z Niko na vsaki dve uri, ponoči in podnevi, skrbeli, da je dobil žrebiček, ki ga je Patrik poimenoval Gal, potrebno dozo mleka, ki ga je obdržala pri življenju.

Že prvi dan sem opazila, da ima Gal na zadnji levi nogici v predelu kolena oteklino. Na to nogico se tudi ni mogel opreti in zato ni mogel vstati. Predvidevali smo, da ga je Zora nehote pohodila. Toda oteklina in oslabelost nogice sta bili še po treh mesecih prisotni kljub protivnetni terapiji. Zato smo peljali Gala v spremstvu Zore na Veterinarsko fakulteto v Ljubljano na rentgensko slikanje.

Slike so pokazale zunanji izpah pogačice v kolenskem sklepu. Diagnoza nas je zelo razžalostila. Tako stanje bi bilo moč odpraviti le z operativnim posegom, ki pa ni dajal dobrih rezultatov. Seveda se nismo kar takoj vdali v usodo. Dr. Petra Kramarič je poklicala vse znane operaterje po Evropi, prebrskali smo vse možne informacije o tej poškodbi na internetu, predstavili Galovo stanje tudi strokovnjakom alternativne vet. medicine, a nihče ni mogel zagotoviti, da se mu bo stanje izboljšalo. Ko sva se s Tonijem malce bolj poučila o Galovi poškodbi sva uvidela, da sva po krivem obsojala Zoro, da ga je poškodovala, saj naj bi bilo tako stanje pogačice pri ponijih gensko pogojeno, morda pa je bil Gal tudi malce predčasno rojen.

Na koncu smo želeli le potrdilo, da zaradi poškodovane noge nima bolečin, kar pa je tudi sam dokazal. Že nekako 14 dan po rojstvu je bil tako močan, da je sam vstajal in potem je neverjetno hitro napredoval. Tisti, ki so ga prvič videli, še opazili niso, da šepa z zadnjo nogico. V naši konjski družini je zelo priljubljen, predvsem pri kobilah, na katerih je vneto vadil skoke, ko so mu med gonjo to dovolile. In morda mu je pred kastracijo uspelo zasejati kakšnega potomca. To bomo pa videli tekom letošnjega leta.

Sedaj za Galovo nogico skrbi naš super kovač David, ki mu redno na poseben način obrezuje kopito »poškodovane« nogice in s tem preprečuje, da bi mu zakrnela tetiva, otrdel sklep ali bi se celo zaprlo kopito.

David in njegov pomočnik Marjan kujeta zeeelo umirjeno Tajči

Gal seveda ne bo nikoli nosil jahača, a to za nas, ki ga imamo radi, ni pomembno, čeprav velikokrat slišimo pripombe, čemu služi tak konj? Ali ga ne bi bilo bolje uspavati?

Vsak dan posebej smo veseli, da je z nami. Lepo ga je videti, ko galopira po maneži z visoko dvignjenim repom, usločenim vratom, in skozi široko razprte nozdrvi zaprha kot pravi arabski žrebec. (Galov očka naj bi bil arabček Širkan).

Čudovito je gledati, kako se igrata s Patrikom, ko drug drugega lovita po maneži, si podajata žogo ali pa se v kakšnem mirnem kotičku Gal predaja nežnemu Patrikovemu božanju.